Zbirka: ZMERAJ KOT PRVIKRAT
Zbirka: ŠPEGEL V OGLEDALU
Pesniška zbirka: NOTRANJE POKRAJINE - PESMI
Literarne kritike

Ivo Stropnik

Notranje pokrajine so tretja pesniška zbirka Stojana Špegla (1963), ki je s pronicljivo pesniško besedo (poleg vzporedno aktivnega slikarskega ustvarjanja) opozoril nase leta 1996 s prvencem Zmeraj kot prvikrat in dve leti kasneje z zbirko Špegel v ogledalu.

V literarnoestetskem vrednotenju prinaša Špeglova poezija svež in do tiste mere izoblikovan umetiški izraz, da kritičnega bralca ne pušča hladnega, oziroma ob njenem branju in razumevanju že lahko izreče kaj konkretnejšega, saj gre za poezijo z globlje disonantno distanco do sveta, torej s koloritom sodobne poezije, ki ima svojo poetično razsežnost in filozofijo ter je večinterpretativno zgovorna – brez slikarske spremljave in obratno, čeprav se ta izpovedno-izrazna dvojnost pri Špeglu vseskozi (s)miselno prepleta, dopolnjuje, nadgrajuje, medsebojno ogovarja, nagovarja in sprašuje. V Špeglovi poeziji pa seveda ne gre preslišati zvočnih vibracij, ki jih asociirajo zvočni pomeni simbolnega besedišča znotraj prostoverznih struktur, njihovega izrekanja – neulovljivega zapisovanja.

Takšne so torej nove Špeglove Notranje pokrajine: v verze odete kritične misli in intimne izpovedi zamenjujejo slikarske barve, čopič sledi poetičnim refleksijam vidno-nevidnega telesa navdiha in ga obrisuje, temno-svetlo zvočni besedni pomeni in nadpomeni samotarsko razpostavljenih simbolov pa se nas globlje dotikajo in osrčujejo k vztrajanju (v kontrastno prepoznavnih lastnih 'notranjih pokrajinah').

V štiri razdelke zaokroženi cikli Špeglovih pesniških pokrajin upesnjujejo utesnjujoče prostore bivanja, pobege v pravljični in imaginarni svet; zastavljajo brezdanje jezero (samo)spraševanj, stekajočih se iz pesmi v pesem, zajezenih v mulj in premikajočih se z magmo – apokaliptičnima znamenjema (časa? prostora? razduhovljenja?).

Špeglovo pesniško izrekanje je temno in kratkoverzno občutenje živega in mrtvega stvarstva, ki ga kritično ogovarja in obenem boža. Špeglove pesniške linije puščajo misel. Primarno temna podoba je revirska jama in iz nje čimijo številna socialna občutja. Prikazujejo se ognjena bitja, ki so subjekti silnih energij, poganjajočih misli in svet. Obenem je Špegel intimistično nežen, liričen. V zatohla prostorja, kakor jih vidijo pesnikove oči, vdihuje poetične refleksije in sentence radoživega. Špeglovi verzi se vrtinčijo po prepoznavni pokrajini, ki ni umirjena, ki je valovita, le navojnice je treba dvigniti in že zazveni. Sporočilnost pesmi je vztrajanje – fascinacija nad močjo 'videti-slišati-vonjati-občutiti'.

Notranje pokrajine so barvita kulminacija sanj in refleksije, s katero nas Stojan Špegel vabi v svoj pesniški svet – med orosela zrcala časa, ki med nami – krhkimi in navidez trdnimi dušami – odsevajo ponotranjeno bližino.

Ivan Dobnik

Najprej začutimo izvirno, izrazito oblikovano pokrajino pesniškega kozmosa, za katerim stoji občutljivo življenje, takšno, ki zagovarja vrednote intime, to je notranje narave prefinjenih razmerij do zunanjega sveta. Sledi val vzdušja, spontanega preseljevanja pesemskega sveta v bralca poezije Stojana Špegla, preseljevanje notranjih stanj, ki se nas dotaknejo v vseh svojih umetniških razsežnostih. Besedna umetnost ustvarja z drugačnimi izraznimi sredstvi kot slikarstvo, brez dvoma pa se lahko dopolnjujeta, in to nadvse uspešno in učinkovito. Prepletanje in sobivanje se odvija v skupnem vsebinskem jedru obeh umetniških disciplin: o pokrajini slikarja lahko pišemo pesmi, o pokrajini pesnika lahko rišemo slike. Notranje pokrajine Notranjih pokrajin Stojana Špegla se nam razprejo kot pesniške meditacije, pretresljive in na poti k Univerzalnemu, na poti v edino resnično Pokrajino, kamor smo vsi napoteni: v brezčasje onstran nas, kar pa je zares mogoče na najbolj prepričljiv način le skozi umetnost.