| ![]() |
||||||||||
![]() |
|||||||||||
Zbirka: ZMERAJ KOT PRVIKRAT ČE NE VE,VE, ČE VE, NE VE Najprej je bil naveden tvoj glas. Kako gladki jeziki brišejo z njega sledi minevanja. Kako tišino požira prastara glasilka. Popivna dokončno obliko. Ovni butajo v melodije notranjosti cevovoda, drobijo rjo s pragov pajčevine. Potniki, ki pihajo v oglje, so kot orjaki, ki se nikoli ne obrnejo med hojo. Svetlobne niti ovijajo gležnje. Tisti, ki se predolgo jezi, zgubi vlažno oko. Vrh stolpa objema notranjo konstrukcijo. Sidrišče s stopljenim ponosom tiktaka. Ta stroj zopet vstane. Če ne ve, ve, če ve, ne ve. SPONTANO BRISANJE ROBOV Curek besed dihne in nasloni glavo na veliko gubo na nebu. Predahne. Zatem nočne ustnice izpuhnejo svetlečo paro, pisknejo in poližejo gube na robu. Vrtoglavo brleče luči niso utripajoč kažipot, vibrira le njihova prtljaga. Curek dihne in zmehča otrdela krila, nenapovedano spreminja smer v križiščih. Izpušni lonec žari. Poznali smo pot prežganih črk kot zemeljsko spokojnost v vzvratnem ogledalu. Akrobatom, ki plezajo iz fug, smo dali prizorišče. INDUSTRIJSKA SUITA Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. V nanodelcih si suh kot sekanci, njihovo srce je kot velik posel. Z naslovom pobereš vse, ki so padli. Hrup-zvok v sebi drži neskončno presenečenj. Bolj ko mu postajamo podobni, bolj so čevlji varilca časa mehki. Tako polniš v podplate klonirane bliske in grom zaviješ v šuhfeco. Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla. Za ostalo sprejemamo ponudbe. KJER SO OPILKI METULJA NI Minljiv lebdiš v rojstni hiši, kot neslana lupina. Iz črnega narastka nismo izvlekli številčnic, prahu s kapuc. Iz mešalca talentov se izvijajo čipi, dim v ključku. Obstaja ena in druga stran, brez pravega vzroka. V beli srajci objemaš vrednote črnega prahu. Lotosov cvet šepeta številčnici ure. Odstrani kazalce. |