slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  2. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  3. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  4. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  5. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  6. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  7. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  8. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  9. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  10. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  11. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  12. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  13. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  14. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  15. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  16. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  17. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  18. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  19. Milan Todič, akad.slik.
  20. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  21. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  22. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  23. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Pesništvo in slikarstvo sta marsikdaj uspešna, plodna ljubezenska partnerja. Ali pač zakonska – če si kdo želi poudarkov poklicne in izkustvene dokazljivosti. Pri Stojanu Špeglu, najmanj dvostranskemu umetniku, ki živi in ustvarja v Šoštanju, je takole: da je pesnik, in to ne začetnik, dokazujeta poleg obravnavane še pesniški zbirki Zmeraj kot prvikrat (1996) in Špegel v ogledalu (1998), da pa je še bolj uveljavljen kot slikar, se poudarja s šolanjem pri akademskemu slikarju Milanu Todiču ter z izpopolnjevanjem pri peterici drugih likovnikov, priznava pa po skupinskih in mednarodnih razstavah doma in v tujini, npr. na madžarskem, v Franciji, na Poljskem in celo onkraj luže, v ZDA. Takole na razdaljo in brez osebnega poznanstva sicer težko razsojam, kaj je prvo in pomembnejše ali drugotno in dodatno, ob tem pa seveda s posebnim zadovoljstvom ugotavljam, da to ni vprašanje, na katerega bi bil poklican odgovarjati.
A ko vpogledujem v Notranje pokrajine, stvar spet ni tako preprosta in enoznačna. Celo v izrazno konkretnosti ne. Imamo namreč dvoje knjig z istim, tem naslovom, ki sicer nista izšli povsem istočasno, sinhrono, vendar sta organsko transparentno povezani. Eno je likovna monografija Notranje pokrajine, bogata z močnimi, ploskovitimi barvami, z mrežami figurativnih impresij, ki silijo čez robove in žgejo v oči – knjigo sem smel samo na hitro prelistati, zato naj takoj ustavim svojo presunjenost s fantastično domišljijo in konfiguracijo barv, da ne bi avtor (za druge mi je manj mar!) očital ne samo kopitarstva, temveč tudi sprenevedanja in laži. Zato pa držim v rokah Notranje pokrajine, čedno pesniško knjigo, katere vsebnost štirih pesemskih ciklov z nenasilnimi in pretočnimi tematikami mehko, z izbrušeno lirično substilnostjo, pa z zaupno iskrenostjo določajo pesnika. Osnovna barva Špeglovih pesmi je ljubezniva, občutljiva, nesentimentalna, z izrazito jasnino in natančnimi črtami izrisana mehkoba.
Je mogoče tisto, kar je notranje, torej osebno in enkratno, navzven preslikati tako, da bo z umetnikom vsaj v obrisih začutil tako opazovalec podob kot bralec? Lahko sprejemam tako, tako kot želi ali mogoče pričakuje tisti, ki je relacijo med upodobljevalcem in prejemnikom povzročil? Vsaj pri dejanju izpisave in na papirju ponujene pesmi je zame stvar nevprašljiva: pesem nujno sejem čez svoja, lastna sita. Seveda ne smem drugačiti njenih besed in ji ne morem pritikati novih pomenov, zato pa imam pravico, če ne celo dolžnost, da jo prepustim svojim lečam in načrtom za ateljejske postavitve. Ob branju Špeglove poezije je bilo takoj jasno nekaj: z lahkoto se jim smem prepustiti, saj vsebujejo iskreno nenarejenost, tako rekoč naravno, vitalno občutljivost.Nenazadnje mi je dal kot bralcu pesnik posebno vodilo, v katerem hočeš nočeš zasumim opredelitev – svojo pesniško zbirko namreč podnaslavja z opombo: O minevanju podob, o koprnenju besed.
Ter na prvi, isti strani dodaja: Lepo je živeti.
Vendar nas ne pelje žejnih čez vodo s kakšno ceneno nezahtevnostjo, s kakšnim ljubkim optimizmom, ki bi naj zaslepil kritična ušesa. Stojan Špegel govori namreč samo o tistem, kar mu je blizu in kar dobro pozna, kar neprestano srečuje in s čemer živi. Kar vpliva na njegove notranje pokrajine. Presenetljivi so tu tudi miki na splošno nemikavne , industrializirane doline energetskih in industrijskih kolosov, in v prosti verz prelita dejstva preprostih rudarskih arhetipov. Tu so drobna, a pomenov polna vprašanja umeščenosti v vitalistične pretoke okolja. Neizogibno se sprašuje tudi o pesmi in o pesniku, o principih in postopkih stvarjenja, o teži nadčutnega in o liričnih preslikavah zakonitosti eksistence, ter seveda o močeh in nemočeh, o smislu in nevpraševanju ljubezni. Zagotovo pa je največ prijazno prepoznavne topline, okusne igrivosti in posvečene namenjenosti v tistih pesmih, ki nagovarjajo pesnikove najbljižje, najbolj plastično oznamovane: žensko, otroka, očeta. Kot povsod drugod tudi v tej pesniški načrtnosti ustrezno zvenijo Špeglovi kratki, zgoščeni, včasih na videz odrezavi, drugič spet jasno vzklikajoči verzi, v katerih ni prisotna le občutljiva čutna percepcija, pretočena v občutljivo okrašeno pesniško tvar, temveč tudi razgiban, spretno izražajoč se intelekt. Kombinacija, ki jo imamo bralci poezije menda najraje.
Za zaključek se kljub vsemu vračam k vprašanju slikarstva, k močem podob, ki krojijo tudi obliko, kdaj morda tudi vsebnost pesmi. Stojan Špegel pravzaprav veliko napiše tudi s čopičem, ne le s peresom (ali s tipkovnico, čeprav se mi zdi ta suhoparna modernizacija, še posebej pri pesnjenju, še posebej pri zapisih slikarja milo rečeno brutalna?); tudi dobesedno omenja, da riše, govori o barvah in likih, marsikateri verz nagovarja k videnju barvitih ploskev in potez. To je, sem prepričan, moči poezije samo v oporo, v vsebinsko nadgradnjo in oblikovno vznemirljivost – ampak ali bi to videl tudi, če ne bi vedel, da je te, prav te verze zapisal ne le pesnik, temveč tudi slikar?
Z olajšujočo lahkoto si priznam, da je to vprašanje nepomembno. V notranjih pokrajinah je prostora za še vse kaj drugega.

Mare Cestnik

Mare Cestnik

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba