slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  2. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  3. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  4. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  5. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  6. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  7. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  8. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  9. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  10. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  11. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  12. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  13. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  14. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  15. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  16. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  17. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  18. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  19. Milan Todič, akad.slik.
  20. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  21. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  22. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  23. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Pričujoča zbirka Lapis bellus s knjigo Notranje pokrajine-slike pošilja v življenje nov izdelek likovne produkcije. Ta predstavlja likovno ustvarjalnost avtorja Stojana Špegla, ki se je v istoimenski zbirki kot pesnik že predstavil v letu 2006.
Stojan Špegel v Šaleški dolini deluje kot kompleksni kulturni ustvarjalec na likovnem, literarnem, kulturnoorganizacijskem, glasbenem, gledališkem in filmskem področju. Celoten pogled v likovno ustvarjalnost vsebuje v njegovih dosedanjih publikacijah besedila mnogih strokovnjakov za likovno umetnost.
Neverjetna dinamika osebnih sprememb in risarsko zaznamovanje kažejo neločljive povezave barvnega oblikovanja in optimistično izrazno moč pri opazovalcu ter občutek vpeljevanja miselnega sveta umetnika v vizualizacijo, ki pa gledalcu vseeno pušča prosto pot razpredanju lastne interpretacije. Ta odprtost je možna skozi ljudsko kakor tudi risarsko določeno smer.
Že krajši pregled njegovega ustvarjalnega segmenta nas prepriča, da gre za zelo hitre slogovne premene, ki se še niso umirile. Sočasno s spreminjanjem sloga se menjuje predvsem intenziteta barv, ki jo najbrž pogojujejo njegova dinamičnost v delovanju na različnih izraznih področjih ali pa razpetost med delom v alpskem in primorskem miljenju. Avtorjeva inspiracija je združevanje izročila, znakov in vsakdanjika v slikarski prostor brez gravitacije. Podobno je to počel britanski slikar Alan Davie, ki je v svojih delih izoblikoval zmes starodavnih in novo izumljenih simbolov in eksplozivne geste. Združuje organske in geometrijske oblike, ki so črpane tudi iz filozofije primitivnih narodov (animizem, totemizem, ornamentika); te so videti apokaliptične in zmagoslavne in animirajo odziv gledalcev na tradicijo. To Stojan Špegel v sliki Lapis bellus 2001 še posebno poudarja z obrobljanjem vsake barvne fasete s kontrastnim tonom. V evropskem slikarstvu se s tem tipom doživljanja in prezentiranja najbolj približuje nizozemskem slikarju Corneillu, članu bolj znane grupe CoBrA (Cobenhavn, Bruselj in Amsterdam), umetniškega gibanja, ki je nastalo po drugi svetovni vojni in je združevalo predvsem danske, belgijske in nizozemske umetnike. Njihov skupni cilj je bil umetniškemu dejanju povrniti spontanost in ognjevitost. V mnogih segmentih pa so nadaljevali tradicijo predvojnega ekspresionizma, ki je potrjeval razsodniško in udarno moč barve. V tem času najdemo veliko povezav z njim tudi pri Stanetu Kregarju: lirično občuten prenos pokrajine, postavljene v asociativno sugestivnost barv in abstrahiranje predmetnosti. Med njima ni mogoče poudarjati posebne formalne kontinuitete razen skupne občutljivosti za človeško problematiko, ki je bodisi intimno individualna ali razširjena v svet. Organske oziroma antropomorfne oblike se pojavijo tik pred vstopom v problemske sfere nove figuralike. Slikovni prostor je v tem primeru strukturiran z večjimi pravokotnimi, različno obarvanimi ploskvami v diptihe, triptihe in s horizontalnimi pregradami v še manjše prostore, kar prav tako srečujemo v slikah Stojana Špegla. Prepoznavna je značilnost nove figuralike, ki uvaja slikarsko prevaro delitve ploskovnega slikovnega polja z obrobami faset in različnih barvnih polj.
V sklopu slik Kamen 2005, Prasvet 2005, Darovi 2005, Izmenjavanje 2006 se ostrina prehodov zmehča in izčisti v večje ploskve, orientirane praviloma horizontalno, v katerih ohranja elemente animizma, totemizma in ornamentike, ki pa jih tu prepoznamo v prostrani nadrealistični krajini. Da sta povezava in sledenje osebnega izraza še vedno trdna, prepričujejo delitve ploskev, ki jih oblikuje celo s povezavo v diptihe ali triptihe. Kamen se na vsaki sliki pojavlja v različnih oblikah in okruških kot dominantni element, podpira pa ga še barva kot druga energija, ki se giblje okrog dominantne točke. Atipična estetika se znotraj posameznih slik oplaja tako z abstrakcijo kot tudi s figuraliko ter prepleta slikarstvo s pesniškimi podlagami, ki so vezane na sodobne tokove likovnega interpretiranja in improvizacij.
Pomen improvizacije delovnega postopka je intimno razmerje do lastnih produktov in magična privlačnost. Fizično in duhovno se bori in upira opustošenju razumske civilizacije.
Zunanja realnost je sicer vgrajena v vsako delo v nadčutnih oblikah, ki nimajo svojega realnega prostora, so pa gojišče figuralnih elementov. V slikah je polno zavedanja nekakšnega hrepenenja, ponavljanja in težnje k nemogočim poskusom, k nekakšni preobrazbi in iskanju magične moči, da bi gledalce uročil s svojo vizijo. Razumljivost osebne interpretacije razbremeni približanje ali poglobitev v slike, zaplete pa, ko se tik pred dosegom kompleksnega cilja razblini na številne elemente. A iz njih nismo izločeni ali izvrženi, temveč simbolno vpleteni v njegov svet. Spoznamo in vanj vstopimo lahko le v primeru, če ga gledamo z notranjim pogledom in s ciljem vstopanja v sliko.
Intimizem kot poudarek na formalnih kvalitetah barve, oblike, strukture, proporcev itn. usmerja v spontane poteze in spontanost psihičnega doživljanja. Osebna ikonografija so domišljijske podobe, vezane na okolje Šaleške doline in Goriških brd.
Jasnost podajanja v slikah brez historičnih omejitev ohranja jasnost prostora, kjer so samo tisočere skrivnosti, ki jih vsak ustvarjalec in vsak opazovalec razčlenjujeta skozi osebne in arhetipske like ter vsebine.

mag. Milena Koren Božiček

mag. Milena Koren Božiček

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba