slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  2. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  3. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  4. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  5. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  6. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  7. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  8. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  9. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  10. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  11. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  12. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  13. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  14. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  15. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  16. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  17. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  18. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  19. Milan Todič, akad.slik.
  20. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  21. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  22. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  23. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Slikarstvo Stojana Špegla je izrazito izpovedno slikarstvo, kot je izpovedna tudi njegova poezija. Svoje figure zavija v simbole, jih spreminja v posode in s tem poduhovlja, jih vključuje v neskončnost prostora kot bi, če sledimo njegovi pesmi, »drsele v kozmični mir«. Slikar se čuti del tega prostora ali pa je le njegov ujetnik. In četudi mu religiozni misli sorodna »svetloba iz višav utira pot«, ga vendarle teži samota brezmejnosti, »ta nema in nemočna stvarnost bivanja«, ki kot »jesenska megla ovija misel«, kot se izraža v eni svojih pesmi.
Slikarjeve figure, spremenjene v neoprijemljivost barvnih lis in plavajoče v meglenem ozračju, so zajete in obenem ločene v triptihih. Že to poudarja njegovo samotno odmaknjenost, še bolj pa črni rob, ki jih okvirja.
Slikar in pesnik še ne pozna izhoda, je ujet med stene vse bolj tujega prostora«, le upa, »da bo nekdo potrkal in vzel času prostor in razbil njegovo praznino.«.
Ob tem silnem iskanju življenjskega smisla, iskanju človeške topline, zavedajoč se lastne nemoči, se slikar simbolično istoveti s figurami, ki, kot sam pravi, »komaj premagujejo svoje sence«. Ob njih le meditira, razpet »med resničnostjo in med snom«.

dr. Cene Avguštin

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba