slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  2. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  3. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  4. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  5. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  6. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  7. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  8. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  9. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  10. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  11. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  12. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  13. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  14. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  15. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  16. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  17. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  18. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  19. Milan Todič, akad.slik.
  20. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  21. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  22. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  23. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Podobe, napolnjene s poetičnim čustvenim nabojem

Ekspresivne prvine se kažejo v skoraj vseh slikarskih ciklih Stojana Špegla, predvsem pa v
zadnjem nizu malih živobarvnih slik. Ena od njih je uporaba linij, s katerimi barvne ploskve
poudari, obrobi, razmeji. Ustvarjena podoba ni skoraj nikoli statična barvna ploskev, ampak
je previdno razgibana, večbarvna, z drobnimi intervencijami v obliki različnih spontanih
simbolnih vzorcev. Ozadja, skoraj matissovsko dekorativna, v polju malih slik sicer
dominirajo, nikoli pa ne preglasijo glavnega motiva. Druga značilnost malih ekspresivno
izrisanih podob je uporaba močnih barv, kjer slikar favorizira rumene, oranžne, rdeče
tone, ki tvorijo dober efekt in kontrast z umirjenimi in izpraznjenimi polji slike, drugje pa
nadvladuje podobo kontrast modre in zelene barve, ki uravnoteženo pripovedujeta svojo
malo likovno zgodbo.
S svojimi Notranjimi pokrajinami pesnik in slikar Stojan Špegel meditativno nagovarja
občutljivega bralca poezije in pozornega gledalca njegovih likovnih del. Pesniška zbirka s
tem naslovom govori o minevanju podob, o koprnenju besed in o lepoti življenja, knjiga slik
z enakim naslovom pa o likovnem sporočilu, ki zagotovo (še) ni zavezano enotni likovni
pripovedi. Špegel kljub neformalni slikarski izobrazbi zna povleči gledalca v svoj simbolni
svet in se ga s svojim notranjim pogledom dotakniti. Njegova slikarska ustvarjalnost se
kaže v izbrani motiviki, v živi barvitosti in v nenehnem iskanju novih likovnih vsebin, ki
se ciklično navezujejo na predhodni opus. Z mnogimi živopisnimi nanosi barve se predaja
lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. Naj ljubezen
sije, pa od koderkoli že prihaja, napiše kot pesnik, kot slikar pa naslika pokrajino, kjer na
plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki poosebljata ljubezenski par. Če me
ljubiš na sanjskem otoku, je drugače kot na domači postelji. (Stojan Špegel: Notranje pokrajine,
2006, iz pesmi Sanjski otok, str. 51)
Barvitost je osnovna značilnost njegovega slikarstva. Pri določenih ciklih slik reducira barve
na izbrane spektralne, ki legajo na platna v ploskvah brez prehodov in senc. Svojevrstno
stilizira formo, ko se v izboru osrednjega motiva opira na barvno liso, ki je lahko
odmaknjena od objektivne vizualne realnosti. Ustrezno zapolnjevanje slikovne površine ni
običajno fizično dejanje, ampak je poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški
verz ter simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom. Čustvo je
ponekod navzoče kot poetična nostalgija, drugje pa je slikanje naravnih motivov zanj izziv
za barvno plastenje, ki omogoča nenavadne svetlobne učinke. Slikar ustvarja napetost med
ploskovitostjo in delnimi iluzionističnimi učinki, zaradi česar podobe zaživijo kot avtonomni
nosilci notranjega izraza. V nekaterih njegovih delih je navzoče združevanje geometrijskih
in organskih oblik, posega pa tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah. Včasih je slikovni
prostor sestavljen iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev, ki jih sestavlja v diptihe
ali celo triptihe. Globoko v pesnikovi notranjosti, vpeti med čustvene membrane, ležijo
spomini, ki jih pripenja v nadrealistične podobe čistih, ostro zamejenih barvnih ploskev.
S pravim občutkom za barve in njihovo medsebojno harmonično, čeprav največkrat
zelo kontrastno učinkovanje, se vešče spopada z različnimi oblikami in velikostmi slik
ter z izbiro različnih slikarskih načinov obravnave teme. Kadar govori z nadrealističnim
likovnim jezikom domnev in pričakovanj, pripenja na modro nebo gorečo pripoved, sanja
zelene ptice, ki pokrivajo roso, ali izslika drevo kot divjo in čisto strukturo, ki biva v njeni
notranjosti. Nisem spal. / Gledal sem prosojni ples tančic. / Kako pazijo na dotike v zavetju
diha. / Spremljajo jih ptice. / Priletele so iz njegovih prsi. / Videl sem jih, / ko si naredil prve
korake (Stojan Špegel: Notranje pokrajine, iz pesmi Nisem spal, str. 85). Medtem ko je
njegova poezija polna dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik
kot izpraznjenih gnezd sladkobe), pa Špeglovo slikarstvo zaznamujejo skoraj erotični dotiki
čopiča z – v začetku vedno – nedolžno belino platna.
Cikel najnovejših malih slik zaznamuje simboličen motiv drevesa, na mnogih dopolnjen
z drugimi elementi pokrajine, saj slikar pogosto upodobi še reko, ožarjeno nebo ali nebo,
posuto z živobarvnimi oblaki, oddaljeno vas s cerkvico, včasih pa tudi druge pomensko
bogate elemente, znamenja. Pri teh motivih je večji poudarek na pokrajini, na naravi, v
kateri je človek tako neizprosno majhen. In ki ga, še posebno, ker je pesnik po duši, s
svojo neizmerno lepoto tako prevzame. Tako tke vez med simbolno pripovedjo in vsakdanjo
resničnostjo. Špegel namreč kljub navidezni domišljijski formi slik ostaja zvest zapisovalec
resničnosti na ravni osebnega čustvovanja, doživljanja sveta in pogleda na življenje. Zanimajo
ga sončni odbleski in trepetanje barvnih odtenkov, ki se prelivajo v igri svetlobe in senc ter
se oblikujejo v izrisane in izslikane oblike.
Različna razpoloženja, ki prevevajo slike Stojana Špegla, so vedno poudarjena s toplimi
oziroma hladnimi barvami, s katerimi avtor naslika pokrajino in nebo. Krajinski motivi so
velikokrat slikani po naravi, pogosto gre za nekakšne portrete posameznih dreves, reke, blago
zaobljene hribe ali vijugaste poti. Motiv drevesa simbolizira tako človeka kot posameznika,
pa tudi življenje nasploh, saj lahko drevesne korenine, deblo, veje, liste in sadove primerjamo
s človeškim telesom in duhom. Špeglu je ljub tudi motiv reke, ki nepretrgoma teče od izvira
do izliva in je prav tako prispodoba življenja: moč reke, ki pogosto prestopa bregove in
načenja obrežje, simbolizira življenjske preizkušnje. Pri tem pa slikar ne ustvarja natančnih
faktografskih posnetkov, temveč podobe vselej napolni s poetičnim čustvenim nabojem.
Vsak poseben trenutek, ki ga likovno vznemiri, skuša slikarjevo oko zaznati, roka pa prenesti
na slikovni nosilec. Podobe krajev, ki jih ne poznamo, so na Špeglovih malih slikah prežete
z evforično magično silo, ki kaže slikarjevo veselje do življenja, pa tudi s komaj prikrito
skrivnostnostjo, ki vodi v podoživljanje njegovih domišljijskih pripovedi.

Tatjana Pregl Kobe

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba