slovensko| english| deutsch

 
 

LIKOVNA KRITIKA

  1. Anamarija Stibilj Šajn - JAŠKI in RazGLEDNICE - Galerija knjižnice Tolmin (feb.2016)
  2. Matija Plevnik - Recenzija ob razstavi Snovalci podob (2015)
  3. Milena Zlatar - Slike Raz-glednice Stojana Špegla (2014)
  4. Tatjana Pregl Kobe - Nepredvidljive višave sanjskih vizij (2013)
  5. Anamarija Stibilj Šajn, ob razstavi v Galeriji MIK v Ljubljani (2013)
  6. Bojan Čokl - iz kataloga slikarske kolonije Izlake - Zagorje 2012
  7. Goran Milovanoviæ - ob slikarski koloniji Zibika - Tinsko 2012
  8. Tatjana Pregl Kobe, Ob razstavi v Galeriji Jožef Štefan - LJ (oktober 2009)
  9. Boris Gorupič - Savinov likovni salon Žalec (januar 2009)
  10. Tatjana Pregl Kobe - Iz kataloga ob razstavi POETIKA (maj 2008)
  11. prof. Darko SLAVEC, november 2007
  12. Ivan DOBNIK - Sanjsko - magične pokrajine (2007)
  13. Mare Cestnik - Recenzija v reviji "AMPAK" (2007)
  14. mag. Milena Koren Božiček - iz knjige Notranje pokrajine - slike (2007)
  15. Lojze Zavolovšek, akad. slikar (2006)
  16. Benyi Arpad, likovni kritik in akad.slik.
  17. Vlado Sagadin, umetnostni zgodovinar
  18. dr. Cene Avguštin, iz otvoritve razstave v galeriji Pungert v Kranju
  19. Milan Todič, akad.slik.
  20. dr. Mirko Juteršek, iz kataloga Špegel 1998
  21. dr. Mirko Juteršek, iz zloženke ob razstavi v razstavišču Barbara
  22. prof. Darko Slavec, akad.slikar - z razstave v Galeriji Idrija
  23. prof. Darko Slavec, iz kataloga Na prelomu tisočletja

Ko govorimo o slikarju Stojanu Špeglu, lahko v prvi vrsti občudujemo njegovo kompleksno ustvarjalnost, ki se ne izraža samo na področju slikarstva, temveč tudi na področju poezije, oblikovanja in glasbe.
Njegovo slikarstvo je še posebej bogato in pestro, tako po oblikovanih temah, izbiri različnih motivov, likovnih pristopih in tehnikah ter predvsem po avtorjevi filozofski usmerjenosti, ki se zrcali v teh delih.
Pokrajine in figure so sicer glavna tema Špeglovih slik, v katerih izraža avtor svoj odnos do sveta in do samega sebe v obliki malih in srednje velikih, intimno delujočih formatih.
Njegova začetna slikarska iskanja so svetla in koloristična. V pokrajinah se že opazi ekspresivno gnetenje barv ter njihovo drobljenje v male, razčlenjene barvne ploskvice, ki se medsebojno družijo v kaotične mikrosisteme, v končni obliki pa se združujejo in preoblikujejo v oblike oblakov ter drugih pokrajinskih značilnostih. Pri tem nazorno predstavljajo slikarjevo svetlo in lahkotno občutenje pokrajine, ki žari v svoji svetlobi, kot na Turnerjevih slikah in akvarelih.
V poznejšem obdobju so se te slike nekoliko zatemnile in dramatizirale ob močnejših svetlobnih kontrastih ter reliefnih strukturah, ki so nastale s pomočjo lepljenega papirja na površino platna ter pastoznejše poslikave s čopičem ali slikarsko lopatico. Pri tem je še vedno opazna večja členjenost oblik in prisotnost kolažiranega pristopa v sami interpretaciji pokrajine. Poudarjanje konkretnosti površine nosilca je nohote pripeljalo do konkretnejšega občutenja same pokrajine ali figure v slikovnem polju. To še posebej poudarja tudi razčlenjenost oblik njihovih priostrenih robov, slikanje z lopatico, odločni potegljaji s čopičem, večje ploskve, velike razlike v debelini barvnih nanosov, v katerih zrcali nebesni (lazurni) in zemeljski (pastozni) princip.
V še poznejšem obdobju Špegel pokrajino mehča, opusti tehniko kolažiranja, se prepusti nežnosti slikarskega platna, tanjšemu, suhemu in razpršenemu sloju barvnih nanosov, velikim in maloštevilnim oblikam, mehkim in širokom konturam, zaradi česar postanejo njegove pokrajine bolj poetične, lahkotne in nerazdrobljene.
Najnovejše pokrajine na lesene table malega formata so zopet svetle, še bolj izčiščene in intimne, prepredene z iztopajočimi, pomenskimi in redko posejanimi oblikami na svetlo, ekspresivno pregnetenih ozadjih. Topla in svetla barvna skala, imaginarni, komaj sluteni horizonti, nebesna telesa, asocijacije na drevesa in pokrajino iz abstrahiranih oblikovnih oaz sredi slikovnega polja. Barva je postala v teh slikah pretakajoča sončna energija, ki se giblje okoli temnejših otokov, kot voda okoli čeri. Z nevsiljivo slikarsko konturo obrobljeni robovi teh slik še dodatno zaustavljajo vizualno energijo, ki izhaja iz središča slike in s tem preprečujejo njen preboj preko robov formata. Zaradi tega se vertikalna sevnost te energije proti opazovalcu še povečuje. V posameznih “odprtinah” v teh slikah zasledimo globoke in lirično interpretirane pokrajine kot pokrajine v pokrajini.
Špegel pri ustvarjanju stalno razmišlja, opazuje, raziskuje, prisluškuje zvokom pokrajine ter predvsem svoji notranjosti, ki se odziva na obdajajoče okolje, v katerem živi in ustvarja. Pri tem vse zabeleži v obliki hitrih in mnogoštevilnih idejnih in študijskih skic, ki napolnjujejo njegove skicirke. Prav te risbe so najbolj samosvoje, najpristnejše in originalne, predstavljajo najvitalnejši, grafično najobčutljivejši del njegovega likovnega opusa ter so pravzaprav zapisi nastali v kontinuumu avtorjevega bivanja in razpoloženja.
V teh skicah se skriva vitalna energija osebnosti, ki hoče preseči svoje omejene in tesnobo zbujajoče zemeljske razsežnosti ter se povzpeti in potovati v skrivnostne dimenzije duha. V njih je opazna občutljivost in ranjivost pesnika, racionalnost, eleganca in izčiščenost oblikovalca ter iracionalnost, vehamenca in sproščena igrivost slikarja. Te skice, v katerih se zrcalijo pokrajine ali figure v obliki sanjskih prividov, poskušajo v črno belih grafičnih prikazih konkretizirati nekonkretno.
V ciklusih slik, v katerih se pojavljajo človeške figure, se čuti avtorjeva usmerjenost k razmišljanju o človeku, njegovi minjivi usodi sredi nekonkretnega prostora in časa. Človeške like večkrat postavlja v lebdeče in plavajoče položaje, pri čemer figure poljubno gotsko podaljšuje, lomi in zavija. Figura postaja zaradi tega lahkotna ter istočasno težka zaradi svojega temnega ter slikarsko in mikrostrukturalno razgibanega jedra na fluidnem svetlem ozadju.
Figure spominjajo na angelski pridih podzavestnih refleksij, predvsem pa nas opozarjajo na osamljenost, razpelo, sivo realnost ter na temne avtoportretne figure Gabriela Stupice ali leteče figure Marca Chagalla. Figura je znotraj sama sebe previharjena struktura, ki deluje skrivnostno barvito, poduhovljeno, religiozno simbolično, sporočilno ter sveže in sodobno, glede na samo likovno organizacijo slike.
V Špeglovem slikarstvu lahko opazimo veliko občutljivost za barvo, njeno razpoloženje in kombiniranje z ostalimi likovnimi elementi, zlasti z aktivno in pasivno linijo, ki brezhibno zaključuje, izostri ali mehča oblike. Različne valerske stopnje, njihove prostorske in lokalne porazporeditve, občutek za nežnost in moč, ustvarjajo v teh slikah orkestracijo harmonično usklajenih zvokov, vizualnih napetosti in energij, ki dovolj silovito in blagodejno hkrati ustvarjajo svoj lastni univerzum v obliki živega likovnega telesa.
Špeglova razpetost med slikarstvom in oblikovanjem ustvarja pri teh slikarskih podobah svojevrstno oblikovalsko korekcijo, ki omogoča, da so ekspresivni-kaotični sistemi urejeni, pregledni in s tem sredinsko povezani z pravokotno urejenostjo slikovnega polja. V teh slikah je opazen tudi izreden posluh za fraktalno soodvisnost delov do celote in obratno. Mikrostrukturalni deli v slikovnem polju se na več načinov harmonično spajajo v večje kompleksne enote, te pa v posamezne regije kot sestavne dele kompozicije. Različna področja predstavljajo vitalne organe posameznega likovnega organizma, ki so prepredeni in medsebojno povezani z ustvarjalnim nemirom, radoživostjo črtnih in tudi drugih likovnih sistemov.
Špegel Stojan je pravzaprav šele na začetku svoje slikarske poti, rezultati pa so že sedaj nadvse obetavni. Njegovo ustvarjalno obdobje je še v celoti pred njim. Obdobje še bolj poglobljenega iskanja odgovorov na vprašanja, kdo smo, od kod prihajamo, kam gremo, na vprašanja o smislu življenja ter našega bivanja sredi razpetega, neskončnega in nedoločljivega prostora in časa.
Veselje do življenja in ustvarjanja pa bo prav gotovo tudi v bodoče tista gonilna sila, ki bo Stojana Špegla usmerjala še naprej po poti, ki vodi k večnim resnicam, spoznanjem in skrivnostim neskončnosti.

prof. Darko Slavec

© 2007 Stojan Špegel. Vse pravice pridržane. Izvedba