Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Dotik.
S svojimi Notranjimi pokrajinami pesnik in slikar Stojan Špegel meditativno nagovarja občutljivega bralca poezije in pozornega gledalca njegovih likovnih del. Pesniška zbirka s tem naslovom govori o minevanju podob, o koprnenju besed in o lepoti življenja, knjiga slik z enakim naslovom pa o likovnem sporočilu, ki zagotovo (še) ni zavezano enotni likovni pripovedi. Špegel kljub neformalni slikarski izobrazbi zna povleči gledalca v svoj simbolni svet in se ga s svojim notranjim pogledom dotakniti. Njegova slikarska ustvarjalnost se kaže v izbrani motiviki, v živi barvitosti in v nenehnem iskanju novih likovnih vsebin, ki se ciklično navezujejo na predhodni opus. Z mnogimi živopisnimi nanosi barve se predaja lepoti spreminjanja narave in v sproščenem iskanju ustvarja posebno ozračje. Naj ljubezen sije, pa od koderkoli že prihaja, napiše kot pesnik, kot slikar pa naslika pokrajino, kjer na plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki poosebljata ljubezenski par. Če me ljubiš na sanjskem otoku, je drugače kot na domači postelji. *1
Barvitost je osnovna značilnost njegovega slikarstva. Pri določenih ciklih slik reducira barve na izbrane spektralne barve, ki legajo na platna v ploskvah brez prehodov in senc. Svojevrstno stilizira formo, ko se v izboru osrednjega motiva opira na barvno liso, ki je lahko odmaknjena od objektivne vizualne realnosti. Ustrezno zapolnjevanje slikovne površine ni običajno fizično dejanje, ampak je poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški verz ter simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom. Čustvo je ponekod navzoče kot poetična nostalgija, drugje pa je slikanje naravnih motivov zanj izziv za barvno plastenje, ki omogoča nenavadne svetlobne učinke. Slikar ustvarja napetost med ploskovitostjo in delnimi iluzionističnimi učinki, zaradi česar podobe zaživijo kot avtonomni nosilci notranjega izraza. V nekaterih njegovih delih je navzoče združevanje geometrijskih in organskih oblik, posega pa tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah. Včasih je slikovni prostor sestavljen iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev, ki jih sestavlja v diptihe ali celo triptihe. Globoko v pesnikovi notranjosti, vpeti med čustvene membrane, ležijo spomini, ki jih pripenja v nadrealistične podobe čistih, ostro zamejenih barvnih ploskev.
S pravim občutkom za barve in njihovo medsebojno harmonično, čeprav največkrat zelo kontrastno učinkovanje, se vešče spopada z različnimi oblikami in velikostmi slik ter z izbiro različnih slikarskih pristopov k obravnavani temi. Kadar govori z nadrealističnim likovnim jezikom domnev in pričakovanj pripenja na modro nebo gorečo pripoved, sanja zelene ptice, ki pokrivajo roso, ali izslika drevo kot divjo in čisto strukturo, ki biva v njeni notranjosti. Nisem spal. / Gledal sem prosojni ples tančic. / Kako pazijo na dotike v zavetju diha. / Spremljajo jih ptice. / Priletele so iz njegovih prsi. / Videl sem jih, / ko si naredil prve korake.*2 Medtem ko je njegova poezija*3 polna dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), pa Špeglovo slikarstvo zaznamujejo skoraj erotični dotiki čopiča z – v začetku vedno – nedolžno belino platna.

*1 Stojan Špegel: Notranje pokrajine, Zavod za kulturo Šoštanj, 2006, iz pesmi Sanjski otok, str. 51
*2 Prav tam, pesem Nisem spal, str 85
*3 Besedna umetnost ustvarja z drugačnimi izraznimi sredstvi kot slikarstvo, brez dvoma pa se lahko dopolnjujeta, in to nadvse uspešno in učinkovito. Prepletanje sobivanja se odvija v skupnem vsebinskem jedru obeh umetniških disciplin: o pokrajini slikarja lahko pišemo pesmi, o pokrajini pesnika lahko rišemo slike. (Prav tam, Ivan Dobnik: Notranje pokrajine Notranjih pokrajin, str 103.)

Tatjana Pregl Kobe