Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Razgled = zaznavanje, gledanje … pomeni tudi bogatiti se, si pridobiti razgled … biti široko razgledan / Razglednica = kartonček s sliko na eni strani, druga stran je za pisanje; panoramska razglednica = večja od navadne …
(iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika)

Že z naslovom pričujočih del »Raz-glednice« - nas je slikar vpeljal v samosvoj svet, usmeril nas je v razmišljanje, potem ko se zagledamo v njegove slike podolžnih formatov. Slike komornih dimenzij nas zaradi izbora formata kar potegnejo v panoramski pogled, v razgledišče (v prostor, od koder je dober pogled in razgled), ki nas vabi, da se sliki približamo, se razgledamo, presodimo in zavzamemo lastno stališče. Gledanje je vzpostavitev odnosa do likovnega dela. Sliko doživimo kot gledališko predstavo, ki se manifestira v gledalčevih očeh. Vanjo projiciramo sebe in se odzivamo na avtorjevo čudenje, čutenje in občutenje, ki nam ga ponuja v slikarskem mediju. Prevzame nas podoben občutek kot v gledališču, sodelujemo v predstavi z metafizičnimi tendencami, saj je mizanscena v Špeglovih slikah osvobojena figur (mestoma nastopajo le obrisi nedoločljivih vegetabilnih oblik) in vseh psiholoških interpretacij. Preprosto je, tukaj in zdaj. Ostanemo sami s seboj in s predstavo, potopljeni v svet, ki bi lahko predstavljal naravo, izseke iz pokrajine. Slikarju je uspelo naslikati navdihujoče svetove, ki jih v literaturi in parapsihologiji opisujejo kot Prasvet, Drugi svet, Prividni svet, Notranji svet itd. Takšne notranje svetove lahko prikličemo na različne načine. Skozi telo slike postanejo ti svetovi realna danost. Kritiški kriteriji za presojanje vsakega umetniškega dela so vedno podvrženi merilom estetike, ki je nauk o čutnem zaznavanju; v umetnini iščemo bistvo, forma in metjejski načini so zato manj pomembni, vendar z njim v simbiozi.
Stojanu Špeglu je uspelo naslikati notranjo pokrajino svoje in naše duše. Nenaključno je izbral za temeljnik novih slik Raz-glednic pretemne odtise (reprodukcije) svojih prejšnjih slik in z njimi dopolnil substanco tkiva novih slik. Vsa njegova prejšnja dela tako kot realna krajina, ki ga obdaja in ga skozi življenje sooblikuje, zato sonihajo v umetnikovem sedanjem ustvarjanju. Prisotna so v vsaki njegovi potezi: slika je resonanca takšne duhovne sinteze in prasile narave kot tudi njene čisto vsakdanje podobe v spremembah letnih časov ali podobe, ki je nastala zaradi človekovih posegov. Narava je v svojem bistvu harmonična in takšna je tudi vsaka dobra slika. Vsa odstopanja, napake in navidezna disonanca (npr. neubranost, razglasje v smislu uničene »industrijske« krajine) so le elementi, ki pomagajo odkrivati notranjo harmonijo. Le ta se kaže skozi oblike, barve in kompozicijo, spontane poteze (gibi) z mehkim čopičem ji pridajo prosojnost in zračnost, osebno noto. Špegel je uspel naslikati takšno harmonično celoto. Ob slikanju se je prepuščal zvoku klaviatur Keitha Jarretta, ki združuje jazz in klasično glasbo: v žuborenju barv, tonalitet in ritmov je glasba sfer sozvenela v Špeglovem vizualnem zapisu, ki nas prevzame tako kot izvajanje kontroverznega glasbenika. V svojske krajine stvarnosti in spomina je Špegel vnesel energijo prostorov, ki v nedrjih zemlje skrivajo rudo. Snovna sila - črno zlato, je zanj realnost, pa tudi materija polna mistike. Morda so ravno zato njegove krajine s teminami kot vmesni - sivi prostori. Gre za proces nastajanja slike, za zaporedje barvnih plasti, ki prekrivajo ali odstirajo in gradijo posebno teksturo telesa slike. Barve, s katerimi umetnik artikulira te posebne »prostore«, izslikajo dvojnost razgleda in vpogleda: v tisti realni in tisti prividni svet.

Galerija Šoštanj, september - oktober 2015

Milena Zlatar