Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Stojan Špegel, diplomirani slikar in magister likovnih umetnosti, je človek, ki premore na različna področja segajoč ustvarjalni potencial. Nagovarja z močjo besed, ki so se strnile v tri pesniške zbirke, in s slikarsko govorico, ki od razgledov po krajini, preko jaškov, seže na področje industrijskih motivov. Bivanje v industrijsko naravnanem okolju in vodenje Muzeja premogovništva Slovenije v Velenju, pogled v resničnost in skrb za industrijsko dediščino je izkoristil in povezal v svoje (p)osebno slikarsko poslanstvo.

Z RazGLEDNICAMI se je oziral po pokrajini. Ker je v svoji bivanjski najpogosteje uzrl industrijske objekte, so ti kot samostojno motivno izhodišče kmalu našli mesto tudi na slikovnih površinah. Še posebej se je posvetil jaškom in ustvaril istoimenski cikel slik. Ta je zaradi izpeljave motiva samega zahteval vertikalno orientiranost. Visoke, ozke formate je razdelil na tri pasove: spodnji, abstraktni, ki na asociativni in simbolni ravni skriva značilne elemente z rudo bogatega podzemlja, osrednji, kateremu dominirajo natančno izslikani, realistično predstavljeni industrijski objekti, in zgornji pas, ki predstavlja nebo. Avtor prostor od podzemlja do neba poveže v troedino celoto, čeprav so predeli slogovno in likovno-izvedbeno povsem raznoliko interpretirani in izrazito kontrastni. Z izstopajočimi industrijskimi poudarki, na katerih do perfekcionizma obdeluje detajle in z risbo teži k jasni konstrukciji ter trdni statiki stavb, dokumentira krajino in njene posebnosti na območju Velenja, kasneje pa témo sistematično razširi še na druga rudarska območja Slovenije. Z intervencijo industrijske arhitekture v vmesni prostor ustvari celo vzdušje, ki se dvigne nad realnost.

Industrijska infrastruktura ni le na površju, ampak sega tudi v globino. Prav tako se Stojanova ustvarjalna misel spušča v spodnja obzorja, kjer slutimo zametke njegovih notranjih krajinskih podob. Tu nalaga svoja občutja duševnih globin – kot materialno snovnost barve, goste, temne in plastene, barve, katere nanos ima poudarjeno strukturalno moč, ki je dosežna tudi s kolažiranjem. S tem ustvari specifično teksturo, v kateri se reflektira avtorjev snovni, čutni in metjejski nagovor. Kljub moči čutnih efektov je to tudi prostor, v katerem je zakopano slikarjevo duhovno sporočilo, njegova razmišljanja o zgodovini in zgodbe o eksistenci mnogih rodov rudarjev in njihovih družin.
Ko z jaški zbliža oz. poveže spodnji svet in površje, se ozre na nebo, ki predstavlja gladko, na nek način eterično površino, prežarjeno s svetlobo. Na njej zadiha na nov ustvarjalni način. Ploskvi odvzema plasti, odstranjuje materijo in vzpostavi gladko polje, na katerem vendarle ostane komaj zaznaven strukturalni pridih, a žarilnost prevzame barva in v njej se reflektira svetloba. Tako se slikarjeva zgodba poveže v celoto in zaživi v sporočilnosti. Priča o avtorsko izvirnem, tankočutnem, celo lirično-poetičnem nagovoru, ki gledalca vodi od pod-zemlja do neba, med motivi, ki imajo svojo lastno in hkrati avtorjevo intimno vsebino.

Prav bivanjsko in službeno okolje sta nedvomno prispevala k slikarjevemu nadaljnjemu ukvarjanju z industrijsko krajino oz. z industrijsko umetnostjo. Na tem področju je namreč začutil neizmeren vir navdiha. Kako zanimivo in samosvoje so potovale njegove ustvarjalne misli in zbirale snov za likovno realizacijo. Najprej je v krajini, ki je nedvomno še posebej eksploatirana tematika, odkril tiste elemente, ki so za večino, še vedno »romantično« zazrtih krajinskih umetnikov, moteči, saj uničujejo lepoto, idilo narave in so »ovira« za vračanje k njenemu bistvu, k njenim dovršenim oblikam, k barvnemu bogastvu in ravnovesju. Na piedestal je postavil elemente, ki na eni strani kvarijo njeno podobo, na drugi pa pozitivno odgovarjajo na vprašanja, povezana s človekovo eksistenco. Z Jaški je razvoj in obstoj industrije ter rudarstva predstavil kot vrednoti 19. in 20. stoletja. S svojim slikarskim beleženjem in dokumentiranjem pa jih je rešil pred propadom in za zanamce pustil pomemben spomin. Stojan Špegel o svojem delu razmišlja tako: »Industrijski obrati, ki so nekdaj služili razvoju dežele, pa danes nemalokrat samevajo in propadajo, zato je umeščanje umetniških projektov v industrijske objekte, izdelava umetniških ali oblikovnih osnutkov z uporabo industrijskih objektov ali pokrajine,
viri umetniških del s tematiko industrijskih objektov kot pričevalec časa ali zgodovinski spomin.« To svoje razmišljanje potrjuje ne le s slikarsko vlogo, ampak tudi z vodenjem muzeja, ki na verodostojen in slikovit način priča o času, prostoru, dogajanju, o življenju in preživetju, hkrati pa vse te zgodovinske, tehnične, pa tudi ekonomske in širše sociološke vsebine, ki se v njem prezentirajo preko ambienta in razstavnih eksponatov, oplemeniti in revitalizira z razstavami. Te obsegajo skrbno izbran koncept artefaktov, ki se prelijejo v začasno sobivanje s specifičnimi ambientalnimi danostmi.

Stojan Špegel s čisto svežimi industrijskimi motivi ustvarja novo vejo industrijske oz. postindustrijske umetnosti. V barvno in oblikovno dovršenost popelje posamezne elemente, detajle, ki izstopijo iz njegovega miselnega procesa kot priče izbranega motivnega sklopa. Vsak izmed njih je samostojna vsebinska in likovna entiteta, je neke vrste simbol, znak s polnomočno vlogo. Povezani v kompozicijsko sestavo pa oblikujejo večplastno zgodbo, za katero se zdi, da je iz resničnosti povzdignjena v nadrealne in metafizične okvire.

Slikovna polja so izrazito horizontalno členjena, deljena v monokromne ploskve, ki postanejo nevtralno prizorišče in s tem »zatočišče«, na katerem zadominira pripovedno-izpovedni element. Prehod med ploskvami nakazuje motivni sestav, ki je sicer raznolik, a vselej premore nek vezni člen, ki omogoča prestop iz enega prostora v drugi. V nekaterih rešitvah pa že sama artikulacija barvnih frizov predstavlja »odprta vrata«.

Motivni izseki pripadajo različnim vsebinskim sklopom, od elementov, povezanih s premogovništvom, s tehničnimi predmeti nasploh, z industrijsko proizvedenimi v slikarjevem okolju (Gorenje), pa do bogate in večplastne simbolike križa in kroga, vselej pa ima svoje mesto tudi človeški lik, saj vendarle vse gravitira v njem.

Avtor se je ob industrijskih motivih ukvarjal še z dvema sistemoma vizualizacije, s slikanjem z elektronskimi pomagali in tradicionalnim slikarskim uresničevanjem z barvami ob podpori kolažnih aplikacij. Zanimalo ga je tudi opazovanje in razlikovanje med tema dvema sistemoma, še posebej, kakšna je razlika med sevnostjo in vplivom na gledalca. V teh primerih se je naslonil na razmišljanja nemškega filozofa in kulturnega kritika Walterja Benjamina, ki je sijaj, avtentičnost in edinstvenost umetnosti tesno povezal z umestitvijo v tradicijo, pri čemer je izločil reprodukcije, ki po njegovem mnenju izstopijo iz tradicije. S količino reprodukcij se namreč manjša avra likovnega dela.

Stojan Špegel ni le ustvarjalec industrijskih motivov, ampak z njimi odpira številna vprašanja, ki najdejo odmev v različnih sferah družbe. Morda tudi tistega, ki govori o industrijski produkciji, v katerih nastajajo neskončne serije enakih izdelkov, katerim je usojeno, da se razmnožujejo neprestano enaki samim sebi. Poslanstvo umetnosti pa je drugačno, saj mora nagovarjati bolj kot vse druge stvari okrog nas. Zavedajoč se tega, Stojan Špegel na osnovi računalniškega osnutka naslika eno samo sliko, ki izžareva posebno avro.

Da je temu tako, potrjuje tudi s konceptom triptihalnih slik, s katerim dosega popolnost in vzvišenost, na nek način ustvarja večdelni krilni oltar, na katerega polaga življenje in preživetje človeka.

Avtor je vedno povezovalen in tako tudi njegova najnovejša dela v temeljnih potezah koreninijo v minulem, živijo za sedanjost in premorejo vizijo prihodnosti.

Anamarija Stibilj Šajn