Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Druga samostojna predstavitev Stojana Špegla v Galeriji DLUM prinaša cikel slik s svežo in z zrelejšo likovno poetiko. Ta nastaja od leta 2021, ko se je v avtorjevem ustvarjanju pripetila nenačrtovana prelomnica. Nanjo je vplivala upokojitev in s tem prekinitev stikov z delovnim okoljem, ki je do tedaj močno zaznamovalo
Špeglov umetniški izraz, ter v nadaljevanju dve nepozabni pariški izkušnji na rezidenci v Cité internationale des arts, kjer je podoživljal vrhunce likovne umetnosti in se napajal z neskončno boemskim utripom mesta. Pred tem prevladujočo industrijsko motiviko, vezano na arhitekturno dediščino premogovnikov doma in po svetu, je sedaj prepričljivo zamenjala med resničnost in sanje umeščena domišljijsko obarvana krajina. V ospredje je stopila poglobljena avtorjeva izpoved, ki nas popelje v razburkano morje vtisov, čustvovanj, zaznav in premišljevanj.
Na posameznih slikah zaslutimo idilično podobo narave in z nekaj fantazije slišimo petje ptic ali žuborenje potoka, drugje je dogajanje povsem imaginarno, znajdemo se v labirintu na videz nepovezanih prostorov. Zapleteni motivi s svojevrstno simboliko opazovalcu vzbujajo številne asociacije in vprašanja. Avtor jih enigmatično opisuje kot »... krog, katerega središče je povsod in katerega obsega ni nikjer ...«. Vodilna oblika slik je namreč krog, ki ima močno simbolno konotacijo.
Krog predstavlja povezavo med dušo in telesom, tam se združita ter izžarevata neskončno energijo do življenja. Simbolizira tudi čas, harmonijo in zaščito, preplet spominov, preteklih dogodkov ter zavedanje trenutka »tu in zdaj« in se vizionarsko spogleduje z bodočnostjo. Popolni krog nima ne začetka ne konca, a na slikah Stojana Špegla gre za njegovo (simbolično) prekinitev. Upodobljeni prizori potekajo v krožnici in zunaj nje. S silovito kompozicijsko dinamiko oblik in z intenzivnim koloritom se v večplastnih pripovedih mojstrsko ujamejo nasprotja, ki se zrcalijo kot kalejdoskop številnih podob. Te z magičnostjo (od)sevajo čez svoje meje in se razlivajo po vsej slikarski površini. Gledalec jih dojema kot serijo prizorov iz milnega mehurčka ali kristalne krogle, ožarjene s čarobno svetlobo. Barvne gmote in njihove kombinacije so tiste, ki narekujejo vzdušje in vzbujajo domišljijo. Svetlejši toni nas ponesejo k novim idejam, temnejši potopijo v globino izkušenj in spominov.
Stvarnih predmetov (industrijskih objektov) je v kompozicijah le še za vzorec. Mestoma prepoznavamo objekte iz narave, podane povsem stilizirano, človeška figura ali njegov obraz se mestoma pojavita kot privid. Kompleksnejše vizije se razprostirajo čez tri slikarska platna (triptihi), kjer se na stranskih dveh še očitneje odraža odmev osrednjega motiva.
Iskrivo vsebinsko noto slikam pridajo pesniško zapisani naslovi. Ti subtilno spodbudijo gledalčevo intuicijo, da pri lastni analizi sledi namigu Malega princa »Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno«.
Špeglov umetniški izraz je ekspresionističen. Objektivnost slika skozi lastne izkušnje in pod vplivom nezavednih duševnih stanj ter z likovnimi prvinami, značilnimi za umetniški slog iz začetka 20. stoletja. Sproščen odnos do barve in oblike, opuščanje perspektive ter vpeljevanje svojevrstne simbolike za prikazovanje nadnaravnega, nedoumljivega v obliki asociacij; vse to ustreza tudi teoriji Andréa Bretona, ki je pred natanko stoletjem opredelil umetniško smer – nadrealizem.
Francoski književnik se je skliceval na očeta psihoanalize, Sigmunda Freuda, ki je domneval, da sanje prikazujejo nezavedni um, ki ni oviran z zavestnim nadzorom in s tem dajejo posamezniku neposreden vpogled v uganko njegove individualnosti.
Špeglova predstavljena dela so zato večplastna, so avtorjeva refleksija in hkrati vabilo gledalcu, da se poglobi v svoj skriti notranji svet in ga s pomočjo fantazije razišče.

Mojca Štuhec - Galerija Dlum