Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Slikarska ustvarjalnost Stojana Špegla se kaže v izbrani motiviki, v živi barvitosti in v nenehnem iskanju novih likovnih vsebin, ki se ciklično vselej navezujejo na predhodni opus. Z mnogimi živopisnimi nanosi barve se predaja lepoti spreminjanja narave. Pri določenih ciklih slik reducira barve na izbrane spektralne, ki legajo na platna v ploskvah brez prehodov in senc. Svojevrstno stilizira formo, ko se v izboru osrednjega motiva opira na barvno liso, ki je lahko odmaknjena od objektivne vizualne realnosti. Ustrezno zapolnjevanje slikovne površine ni običajno fizično dejanje, ampak je poseben ustvarjalni akt, ki vizualizira avtorjev pesniški verz ter simbolizira njegov vzdih, razpet med idealno lepoto in resničnim svetom. Čustvo je ponekod navzoče kot poetična nostalgija, drugje pa je slikanje naravnih motivov zanj izziv za barvno plastenje, ki omogoča nenavadne svetlobne učinke. Slikar ustvarja napetost med ploskovitostjo in delnimi iluzionističnimi učinki, zaradi česar podobe zaživijo kot avtonomni nosilci notranjega izraza.
Medtem ko je njegova poezija polna dotikov (dotika se senc, vznemirljivih vrelcev, marmornih miz ali lizik kot izpraznjenih gnezd sladkobe), pa Špeglovo slikarstvo zaznamujejo skoraj erotični dotiki čopiča z nedolžno belino platna. Cikel malih slik zaznamuje simboličen motiv drevesa, na mnogih dopolnjen z drugimi elementi pokrajine, saj slikar pogosto upodobi še reko, ožarjeno nebo ali nebo, posuto z živobarvnimi oblaki, oddaljeno vas s cerkvico, včasih pa tudi druge pomensko bogate elemente, znamenja. Pri teh motivih je večji poudarek na pokrajini, na naravi, v kateri je človek tako neizprosno majhen. In ki ga, še posebno, ker je pesnik po duši, s svojo neizmerno lepoto tako prevzame. Tako tke vez med simbolno pripovedjo in vsakdanjo resničnostjo. Špegel namreč kljub navidezni domišljijski formi slik ostaja zvest zapisovalec resničnosti na ravni osebnega čustvovanja, doživljanja sveta in pogleda na življenje. Zanimajo ga sončni odbleski in trepetanje barvnih odtenkov, ki se prelivajo v igri svetlobe in senc ter se oblikujejo v izrisane in izslikane oblike. Različna razpoloženja, ki prevevajo slike Stojana Špegla, so vedno poudarjena s toplimi oziroma hladnimi barvami, s katerimi avtor naslika pokrajino in nebo. Krajinski motivi so velikokrat slikani po naravi, pogosto gre za nekakšne portrete posameznih dreves, reke, blago zaobljene hribe ali vijugaste poti. Motiv drevesa simbolizira tako človeka kot posameznika, pa tudi življenje nasploh, saj lahko drevesne korenine, deblo, veje, liste in sadove primerjamo s človeškim telesom in duhom. Špeglu je ljub tudi motiv reke, ki nepretrgoma teče od izvira do izliva in je prav tako prispodoba življenja: moč reke, ki pogosto prestopa bregove in načenja obrežje, simbolizira življenjske preizkušnje. Pri tem pa slikar ne ustvarja natančnih faktografskih posnetkov, temveč podobe vselej napolni s poetičnim čustvenim nabojem. Vsak poseben trenutek, ki ga likovno vznemiri, skuša slikarjevo oko zaznati, roka pa prenesti na slikovni nosilec. Podobe krajev, ki jih ne poznamo, so na Špeglovih malih slikah prežete z evforično magično silo, ki kaže slikarjevo veselje do življenja, pa tudi s komaj prikrito skrivnostnostjo, ki vodi v podoživljanje njegovih domišljijskih pripovedi.

Stojan Špegel sestavlja v svojih slikah z industrijskimi motivi sporočila z večpomenskimi zgodbami, z deloma povsem realističnimi, deloma pa simbolno abstraktnimi motivi. V nekaterih delih je že navzoče njegovo združevanje geometrijskih in organskih oblik, posegal pa je tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah: slikovni prostor je gradil iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev v diptihe ali celo triptihe. Že pri ciklu slik Jaški je iz izrazito horizontalnih slik prešel v pokončne postavitve podob, sestavljene iz treh ozkih pasov. Posamezni motivi se med seboj samosvoje prepletajo in ne glede na svojstven prehod omogočajo prestop iz enega v drug prostor. Trojnost je značilna tudi za sestavo vsakega izmed njih: spodaj simbolika podzemlja, v sredini realistični industrijski objekt, zgoraj nebo. V zahodnem krščanstvu je slika, kip ali relief v prvi vrsti umetniško delo, ki naj vernike spomni na določene verske resnice, dogodke ali osebe. Ikono, podobo, pa slikar v tem kontekstu seveda ne razume kot podobo z versko vsebino, temveč postavlja rudarsko življenje na piedestal oltarne podobe, troedinost na eni podobi pa je preteklost, sedanjost in prihodnost.
V postopek slikarjevega dela iz tega cikla so vključene podobe z interneta, spontani gibi z računalniško miško in podobe, ustvarjene z grafičnimi računalniškimi programi, pri čemer je končni videz likovne podobe unikatno izslikan in mestoma kolažiran na platno. Avtorjeve korekture v procesu nastajanja tako izslikane podobe, pa tudi napake, ki se prikradejo pri slikarskem ročnem postopku, ostajajo navzoče v končnem izdelku z enako tehtnostjo kot nabor podob iz raznih tehnoloških praks. S tako uresničeno končno izdelano unikatno sliko se je slikar postavil po robu industrijskim motivom, ki so praviloma ponavljajoče se serije enakih izdelkov. Gledalec mora zdaj le razbrati posamične plasti v sliki in iz njihove razbitosti zaznati slikarjevo pripoved.

Tatjana Pregl Kobe