Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Vstop v slikarski svet Stojana Špegla seže daleč od zgolj vizualne izkušnje in predstavlja – bolje – potop v tokove notranjih liričnih pokrajin, kjer barva slika razpoloženje in stanje duha. Svoje okolje umetnik preseva skozi filter notranje introspekcije in ga prenese na sliko kot preplet simbolov, spominov in duhovnih iskanj. Zato Špeglove slike ne pripovedujejo zgodb v klasičnem pomenu, marveč odpirajo prostore, kjer se barva dotakne tišine in forma izteče v intuicijo. Vsaka slika je tiha pesem – sestrica drugih, ki umetniku prav tako tečejo na papir – je zapis z druge strani zaznave, ki v krožnih, urnih in spiralnih motivih ter svetlobnih poudarkih presega racionalno logiko prostora in časa.
V zadnjih letih je Špeglovo ustvarjanje nedvomno zaznamovano z osebnimi življenjskimi prehodi, kar se v likovnem smislu kaže kot postopno prečenje iz zunanjih industrijskih motivik v vedno bolj prostrane intimne krajine duha. Vendar pa je osrednji motiv, ki včasih definitivno, včasih pa bolj subtilno označuje in vpenja tako kompozicijsko kot sporočilno zgradbo Špeglovih del – gotovo krog – ta deluje kot kompas univerzuma, os sveta in obenem njegov odsev, kot simbol, ki presega fizične zakone in omejitve logike in ki s svojo odprtostjo vedno vabi k nadaljevanju, k obhodu, k ponovitvi, ki ni enaka prejšnji. V spirale in eliptične odseve njegovih slik (a tudi poezije) sta nedoumljivo ujeta po eni strani tok misli – navidez obvladljivi del razuma – po drugi strani pa občutek, da nekaj, kar iščemo zunaj v svetu, že od nekdaj prebiva v nas.
Slogovno dela Stojana Špegla črpajo iz dediščine ekspresionizma, nadrealizma in modernističnih nazorov, zaradi teh in drugih premis jih lahko opredelimo v duhu sodobne simbolne abstrakcije. V njej je moč najti premišljevanja Vasilija Kandinskyja (1866–1944), tišino Marka Rothka (1903–1970), pa tudi otipljivost duhovne snovnosti Paula Kleeja (1879–1940) – vendar v povsem osebnem Stojanovem jeziku, ki izhaja iz njegove pesniške in slikarske poti.
Tišina, ki preveva slike – in je tudi v naslovih pogosta, čeprav ne nujno absolutna in jo je včasih zaznati v pomenih besed in besednih zvez (drhtenje, dež, bonaca, niti oblačka, sape …) – v delih vzpostavlja polje možnosti, odmev neizgovorjenega, oziroma prostor, v katerem se barva prelije v spomin, oblika v občutek, gledalec pa iz opazovalca postane soudeleženec.
Pričujoča razstava Stojanovih del v Anini galeriji v Rogaški Slatini ponuja vpogled v samo majhen del umetnikove produkcije iz zadnjih let (2022–2023). Razstavljene slike v mešani tehniki – akril, pastel, svinčnik, najpogosteje na lesu – naseljujejo robove med sanjami in resničnostjo, med svetlobo in senco, med konkretnim in nevidnim. Vsa dela je umetnik od zadnje razstave (avgust 2024, Galerija DLUM, Maribor) še doslikal. Vendar te dopolnitve niso popravki, temveč nadaljevanje umetniškega toka – kot da bi vsaka slika ostajala odprt organizem, ki v času zori skupaj z avtorjem. Tako je površina slike v likovnem smislu venomer večslojevita – plastenje prosojnih barvnih nanosov ustvarja globino, teksturo, ki ne želi biti gladka in ki govori o času in o trajanju. Tudi kadar gre za manjši format, je prisoten občutek razsežnosti. V teh najnovejših delih se industrijski motivi, nekoč močni nosilci Špeglove likovne krajine, umikajo subtilnejšim znakom – zrcalom, zgolj arhitekturnim obrisom in organskim spiralnim formam. Prepoznavni motivi, denimo simbolov Pariza, so membrane, skozi katere Špegel presvetljuje izkušnje tujega mesta kot prostora notranje preobrazbe.
Pot razstave nas vodi od prostorov kontemplacij v objem drhtenj mehkega prelivanja barv in vstopanja v drug svet, ki ga zaznamuje občutna notranja lirična napetost. Ta nas skozi prelomljene okrogline časa in premišljeno, skoraj svilnato plastenje vabi v (samo)refleksijo o času, minljivosti in nevidnosti. Nadalje nas v našem zrenju, kakor V vrtovih tišine pozdravijo tri umirjene kompozicije, ki zvenijo v lahkotni zvočni harmoniji – kot soba ustavljenega časa. Preko intimnih akcentov manjših formatov, ki v srži resonirajo o naravi in svetlobi, se razstava – kot vizualna suita – sklene v ritmično povezanih delih odsevov in poletnih sap.
Naslovi, ki jih umetnik premišljeno, a tudi z jasnim posluhom za globoko intuitivno v sebi – Drhtenje zraka objema jambor tišine, V okroglini časa, Koliko je vredna nevidnost – pridodaja svojim delom, niso zgolj poimenovanja per se, temveč so verzi, ki stopajo v dialog s slikarsko površino. Ne samo z vsako svojo razstavo, ampak vedno, s svojo iskreno prezenco, se Stojan razkriva kot slikar-pesnik – barvo vidi in jo uporablja kot misel, kompozicijo kot stavčno strukturo, vsako sliko pa kot simbolni zemljevid svojih notranjih pokrajin.
Razstava Stojana Špegla v Anini galeriji je tako v svojem bistvu vabilo k upočasnitvi, k zbranosti, k dialogu s tistim, kar v vsakdanjem svetu vse prevečkrat uide – s seboj. Njegova umetnost je daljnosežna vizija rešitve – za posameznika, človeštvo in planet – in je obenem vabilo notranji pozornosti, pristnosti in prisotnosti.

Kristina Prah - Anina galerija