Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Slikar in pesnik Stojan Špegel je pred leti, ko je pripravljal magisterij iz slikarstva, začel samosvoje likovno komentirati redko upodobljene motive, ki se pojavljajo v različnih industrijskih panogah. Raziskovanje novih vsebin in likovnih pripovedi, ki vselej nadgrajujejo predhodni opus, ga je prek pokrajin na velikih formatih ter čisto majhnih slik razgledniške velikosti in jaškov pripeljalo do industrijskih motivov. Poetika pokrajinskih in industrijskih motivov se v vseh dosedanjih ciklih slik navezuje na njegovo poezijo.

S ciklom Notranje pokrajine je meditativno nagovoril občutljivega bralca poezije in pozornega gledalca njegovih likovnih del. Naj ljubezen sije, pa od koder koli že prihaja, je napisal pesnik, slikar pa je naslikal pokrajino, v kateri na plasteh rdeče barve vodijo poti srca k paru dreves, ki poosebljata ljubezenski par. Sprva so bile pokrajine vir njegovega liričnega slikarskega navdiha. Na številne načine je med seboj povezal sorodne likovne elemente, vselej v novo in še ne videno podobo. Kot spreten tkalec motivov je sestavljal razpoznavne predele lastnega okolja, sveta, ki ga pozna in mu vselej znova omogoča ustvarjanje razgibanih kompozicij. V ozadju naslednjega cikla slik RazGLEDNICE so bile njegove impresije, ki so nosile pretemne, s premočno črno barvo natisnjene reprodukcije velikih slik, on pa jih je nato razporejal in na novo prilagajal lastni senzibilnosti. Barvitost je osnovna značilnost Špeglovega slikarstva. Pri določenih ciklih slik je barve reduciral na izbrane spektralne, ki legajo na platna v ploskvah brez prehodov in senc. Medtem ko je njegova poezija polna dotikov, pa slike zaznamujejo skoraj erotični dotiki čopiča z nedolžno belino platna.
Stojan Špegel na slikah z industrijskimi motivi sestavlja sporočila z večpomenskimi zgodbami, z deloma povsem realističnimi, deloma pa simbolno abstraktnimi motivi. V nekaterih delih je že navzoče združevanje geometrijskih in organskih oblik, posegal pa je tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah: slikovni prostor je iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev gradil v diptihe ali celo triptihe. Že pri ciklu Jaški je iz izrazito horizontalnih slik prešel v pokončne postavitve podob, sestavljene iz treh ozkih pasov. Posamezni motivi se med seboj samosvoje prepletajo in ne glede na svojstven prehod omogočajo prestop iz enega prostora v drugega. Trojnost je značilna tudi za sestavo vsakega izmed njih: spodaj simbolika podzemlja, v sredini realistični industrijski objekt, zgoraj nebo. V zahodnem krščanstvu je slika, kip ali relief v prvi vrsti umetniško delo, ki naj vernike spomni na določene verske resnice, dogodke ali osebe. Ikone, podobe slikar v tem kontekstu seveda ne razume kot podobe z versko vsebino, temveč postavlja rudarsko življenje na piedestal oltarne podobe, troedinost na eni podobi pa predstavlja preteklost, sedanjost in prihodnost.

Špegel v svojem zadnjem ciklu slik raziskuje, kakšen je vpliv novih vizualnih praks, podprtih z razvojem sodobnih tehnologij, na status slikarske podobe. Zanimajo ga načini pojavljanja slike in njena navzočnost v medijski sferi, vsebinsko pa vztraja pri determiniranosti področja svojega raziskovanja na dveh ravneh: na likovni in literarni. Industrijske motive za ta cikel slik najde neposredno v svoji okolici, povezani so tako s premogovništvom, pri katerem je pri delovanju v velenjskem muzeju premogovništva dnevno navzoč, kot s širšo bivanjsko okolico. Za zadnji vsebinski cikel slik je za motive uporabil izdelke industrijsko proizvedene v Gorenju, umetniško deloma nazorno, deloma simbolično oblikovane v tridelne podobe. Vsaka tridelna podoba, do katere se skoraj praviloma dokoplje prek spleta, je vsebinsko in oblikovno samostojna entiteta, kompozicijsko povezana v triptih pa oblikuje večplastno nadrealistično pripoved. Kar deloma razloži tudi marsikatero pesem v zadnji zbirki Če ne ve, ve, če ve, ne ve, v kateri pravi: Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. In prelom na simbolni ravni: Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla (Industrijska suita).

V postopek slikarjevega dela iz tega cikla so vključene podobe z interneta, spontani gibi z računalniško miško in podobe, ustvarjene z grafičnimi računalniškimi programi, pri čemer je končni videz likovne podobe unikatno izslikan in mestoma kolažiran na platno. Zbrane motive, ki so skice ali že osnutki za kasneje naslikane podobe, je Špegel z uporabo programa na ipadu prenesel v oblikovane formate slike, z njimi začel komponirati kompozicije, dodajati, brisati, doslikavati s prsti in jih primerjati v različnih barvah. To mu je uspevalo, ker ta računalniški program omogoča tudi predstavitev oziroma prikaz postopka dopolnjevanja slike s hitro slikovno obdelavo podobe. Prav tako je z računalniškim programom preverjal posamezne triptihe, npr. če je zastavljenost tridelne podobe uravnotežena, če so motivi usklajeni, in primerjal kompozicijo tako vsebinsko kot oblikovno, likovno. Pri tem je uporabil več možnosti, in sicer črno-belo podobe, rentgenske posnetke, dvobarvnost, skratka značilnosti, ki se nanašajo na simboliko, ki jo je hotel vgraditi glede na posamezna obdobja industrijskega razvoja (fotografija, rentgen, dizajn …).
Za slikarja in pesnika Stojana Špegla je pomembno, da so njegove zgodbe premišljene, ne pa le ponujene v pogled zaradi pogleda samega. Čeprav se je z industrijsko panogo, ki jo želi izpostaviti, dodobra seznanil – ne le z izdelki, ampak tudi z njihovo zgodovino, reklamnimi plakati in oblikovanjem – njegova dela niso podrejena larpurlartizmu. Smisel njegovih likovnih sporočil je skrit v ozadju, gledalcu se razkrije šele s povezovanjem simbolov vseh delov triptiha. Za razliko od prejšnjih ciklov slik z industrijsko motiviko se je tokrat znašel pred skoraj zenovsko podobo, pri proučevanju minimalistično čisto oblikovanih izdelkov se je bolj kot na njihovo pojavnost osredotočil na njihov pomen. Pri treh razstavljenih triptihih (Krka I., Krka II. in Krka III.), ki delujejo tudi kot hommage Krki, tovarni zdravil, ustanovljeni leta 1954, je obliko nadgradil s pomenom in vizijo, ki jo Krkini izdelki ponujajo.
Spontanost je pri ustvarjanju Stojana Špegla še vedno rezultat standardnega postopka pri nastajanju umetniškega dela. Avtorjeve korekture v procesu nastajanja izslikane podobe, pa tudi napake, ki se prikradejo pri slikarskem ročnem postopku, ostajajo v končnem izdelku navzoče z enako tehtnostjo kot nabor podob iz raznih tehnoloških praks. S tako uresničeno končno izdelano unikatno sliko se je Špegel postavil po robu industrijskim motivom, ki so praviloma ponavljajoče se serije enakih izdelkov. Gledalec mora zdaj le razbrati posamične plasti na sliki in iz njihove razbitosti zaznati slikarjevo prikazovanje odsotnosti celostnega pogleda na svet.

Tatjana Pregl Kobe