Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Magister likovnih umetnosti Stojan Špegel na razstavi z naslovom Likovne variacije na iskanje izgubljenega časa v Kulturnem centru Laško predstavlja popolnoma nov, vzporedni, nadrealistično navdihnjen slikarski opus, ki sestoji iz nenavadnih trikrilnih nosilcev, združenih s tečaji, ki se dajo zapreti, kot pri oltarnih triptihih, ki za delavniškim obrazom skrivajo praznični obraz v obliki retabla. Tokratni cikel močno navezuje na umetnikova večkratna študijska bivanja v Parizu, zato lahko na slikovnih površinah odkrivamo detajle njemu ljube inženirske arhitekture, kot je bila predstavljena na salonu leta 1898 v istem mestu s poudarkom na Eiffelovem stolpu, Galeriji strojev in drugih stavb, kot so Grand Palais, Gare du Nord, Musée d’Orsay (z dvema urama) idr. V svoje kompozicije je umestil tudi prizore nadgrajenih industrijskih motivov, geometrijskih abstrakcij krožnih oblik in izpeljav trikotnika, širokopoteznih organskih abstrakcij, tu in tam pa lahko naletimo na kakšnega popotnika skozi vesolje in čas, ki povezuje preteklost, sedanjost in prihodnost v en sam časovno-prostorski kontinuum. Zunanja, dvodelna “delavniška” tabla je po navadi monokromatska s kontrastno obarvanim krogom, ki je razdeljen po sredini, saj se po polovici (diptih) odpira kot vrata ali okno, in se zdi, kot bi za seboj skrival fantastično, večdimenzionalno vsemirje, ki pa je vse kaj drugega kot to. Dejansko gre za ustvarjalno vse-nemirje. Ko opazovalec zagleda “praznični” triptih je popolnoma presenečen, saj ima občutek, da je zašel v znanstvenofantastično dogajanje, kjer se prepletajo krožni planeti, sonca, osončja z detajli inženirske arhitekture, ki so lahko tudi krožni ali pa so ostrokotni in trikotni, vključno z dinamičnimi, diagonalnimi premicami, ki drvijo v neskončnost in se morda tam sekajo. Preplet kozmosa in francoske inženirske arhitekture dopolnjujejo že omenjeni prizori industrijskih motivov, točneje vedut tovarn in rudnikov, ki jih je umetnik že ustvarjal v preteklosti, vendar imajo tokrat drugačen pomen, saj predstavljajo bistven, sestavni del ustvarjalnega človeškega uma, ki izvira iz temeljev vesolja, tako kot narava, ki se na slikovnih površinah tudi lahko občasno pojavlja, v vsej svoji abstraktno asociativni, barvni bujnosti. Špeglove, neredko vrtinčaste likovne kompozicije pogosto učinkujejo sinestetično, kot bi se oblike Diplomiral je na Arthouse-College of Visual Arts pri prof. Darku Slavcu, kjer je tudi končal magistrski študij (magister likovnih umetnosti). Je član Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov in DLUM. Do sedaj je imel 52 samostojnih razstav in sodeloval na več kot 100 skupinskih razstavah. Prejel je tudi 15 nagrad in priznanj. V letih 2021 in 2022 je bil udeleženec umetniške rezidence v Cité Internationale des Arts v Parizu. Predstavljen je v World Encyclopedia International Artists Book Collaborative Project (Vermont, USA, 2001) in monografiji slovenskih slikarjev in pesnikov z naslovom Poetika (Tatjana Pregl Kobe - Koroška galerija likovnih umetnosti). Leta 2000 je izšel predstavitveni katalog njegovih slik, poimenovan “Na prelomu tisočletja”, v letu 2007 predstavitvena monografija Notranje pokrajine – slike, leta 2019 pa monografija Industrijski motiv. Leta 2024 sta izšla obširnejša predstavitvena kataloga z razstav v Galeriji Velenje in DLUM Maribor. Ustvarja med Šoštanjem in Mariborom. in barve sinergično prepletale z glasbo kozmičnih vibracij, iz katerih naj bi, po teoriji kozmičnih strun, nastalo celotno večdimenzionalno vesolje. Poleg učinka vibriranja in kristaliničnega, na kaleidoskop spominjajočega žarjenja, v kompozicijah pogosto srečamo ritmiziranje likovnih objektov, ki se navezuje na umetnikovo ljubezen do glasbe. Zanimivo pa je, da se Stojan Špegel aktivno ukvarja tudi s poezijo. V njegovih likovnih delih lahko odkrijemo kriptografsko navezovanje na izbrana literarna dela, tudi na lastno poezijo. V pričujočem predstavljenem ciklu gre tako očitno za sintezo in hkrati vrhunec vseh umetniških prizadevanj Stojana Špegla, ki nas vabi k prostemu skoku v vrtinec njegovih sinestetičnih kompozicij, ali kot bi dejal Marcel Proust, v iskanje izgubljenega časa.

Mario Berdič Codella - Razstavišče KC Laško