Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Razstava Vznik nihajočih svetov predstavlja slikarska dela, ki nastajajo kot vznik nihajočega prebijanja med plastmi podzavesti in zavesti ter združevanje esence obeh. Abstraktni nanosi barvno intenzivnega kolorita so magnetični in aludirajoč na poglabljanje, vstope, razpiranja in razkritja. Odmikajo se od neposredne reprezentacije standardno konotativnega objekta in zavzemajo vlogo izmuzljivega simulakra, ki se spaja z vizualnim in tudi besednim prikazom abstraktnega, intimnega razčlenjevanja bivanja. Pri razumevanju Špeglovega dela pride v poštev razmišljanje Theodorja Adorna o moderni umetnosti, ki je relevantno tudi za dela sodobne umetnosti. »Kot avtentično umetnost definira tisto, ki predstavlja družbo, hkrati pa je od nje vzročno ločena. Neizogibna napetost znotraj del izraža neizogibne konflikte znotraj širšega družbenozgodovinskega procesa, iz katerega izhajajo in h kateremu pripadajo.
Te napetosti vstopajo v umetniško delo skozi umetnikov boj z družbenozgodovinsko obremenjenimi materiali (zgodovinsko zasidranimi umetniškimi tehnikami ter empiričnimi, družbenimi elementi), da bi ustvaril individualno obliko umetniškega dela.«1 Temelječ na tem, Špegel tokrat pristopa k oblikovanju podob kot h gledališki kulisi, ki služi kot atmosfera za aktivacijo gledalca. Dela raziskujejo temo opazovanja in tudi gledalec postane opazovan, ko vstopa v slike, napojene s temami notranjega potovanja in preizpraševanja ravnotežja med dobrim in slabim v sodobnem svetu, ki otežuje doseganje globokega življenjskega miru. Za umetnika je značilen nesklenjen krog, ki najbolj do izraza pride pri njegovih odpirajočih se triptihih, ki jih presekajo vratca in s tem puščajo režo v ozadje, kot vpogled v to, kar se nahaja za lažno idejo konsistentne in končne celovitosti. Cilj ni pomiritev, temveč razmislek o poti do nje, o individualnih pristopih h kolektivnim vprašanjem bivanja. Da nesklenjenost kroga in njegovo metaforičnost opazimo, je mestoma potrebna posebna pozornost, saj je lahko prekinjen tudi le s tankimi linijami ali prodorom pretakajočih se oblik v njegovi okolici ali notranjosti. Krog doživlja tudi številne preobrazbe, ki preizkušajo njegov standardni simbolni pomen zaključenosti. Prek nanosa barv se školjči sam vase, njegova notranjost prehaja med mehkimi in ostrimi elementi, ki lahko valovijo, se spajajo ali prekinjajo sami sebe kot motnje in preslikave v digitalnem vizualnem prenosu. Slednjemu dodaja tudi oblikovanje transparence, ki s subtilnim izginevanjem na enem in vnovičnim vstopom v ospredje na drugem mestu slike pripoveduje o nasičenosti in spremenljivosti dojemanja ter čutenja. Vse omenjeno pri ogledu slik Stojana Špegla ustvarja magnetizem, občutek, da nas slika srka vase in vrtinči, čemur prikladen je tudi gledalčev poseg v odpiranje in zapiranje triptihov. Aktivacija gledalca je neizogibna, saj slikar pripoveduje o intirinzičnih človeških izkušnjah, ki so lahko v simbolni in razslojeni obliki dostopne prek posvečanja izostrene pozornosti lastnemu sebstvu, to pa je skozi različne faze obstoječe v različnih stopnjah razkritosti. Umetnik – scenarist2 vzpostavi svet, lasten likovnim delom, svojevrsten duhovni ekosistem, ki se izraža prek dveh jezikov: likovnega in besednega. Poezija v razstavo vstopa kot avtonomen element, a vseeno kot predstopnja utelešenja, materializacije likovnega motiva. Odnos med besedo in sliko ustvari svojstveno metonimijo. Oba jezika izražata isto resničnost, ki v končni sintezi prehaja iz notranjega glasu v materializirano okolje. Sama struktura razstave motri prehode iz tišine v stik: ogledujemo si proces vzpona podobe s platna in vzpon besede iz tišine v prostor med podobo in gledalcem. Slikarstva Stojana Špegla formalno ne moremo opisati kot nadrealizem, prav tako ne kot geometrično ali gestikularno abstrakcijo, čeprav nosi nekatere označevalce vseh treh smeri in slogov in se v najnovejšem ustvarjanju pomika tudi h konstruktivizmu, kar se odraža v Špeglovem vnosu elementov, ki gradijo tudi postavitvene kompozicije in na slike dodajajo grafične elemente. Zrcala, umeščena ob dela, služijo kot metafora za identiteto, ki jo konstruiramo skozi odseve, ki jih vidijo drugi, in skozi odseve sebe, ki jih sprejemamo kot resnične. Prek arhitekturnega pristopa k izgradnji razstave umetnik konstruira tudi človeški um, ki z arhitekturo idej ustvarja izhode iz iluzije lastnega odsevanja. Gledalec med dvema ogledaloma vstopi med dva portala: portal konstrukcije, željo po redu, razumevanju in zgradbi in portal dekonstrukcije, poguma za razgradnjo prepričanj in vstop v neznano. Gledališka rdeča nit gledalca postavi v osredje procesa izbir, ki so ključne pri osebnostni rasti in večplastnem pojmovanju identitete: mehanski dejavnik odpiranja triptiha dodaja konceptu performativno plast. Ko gledalec fizično odpre krila, ne razkrije le drugega dela slike; simbolično odpre portal iz lastnega zrcalnega labirinta. Njegovo slikarstvo se izogiba togim definicijam in interpretacijam in temu primerno prikazuje rahle variacije v slikarjevem pristopu od slike do slike. Namen izraza je prav v določeni stopnji nedoločljivosti, ki je ključen del človeškega obstoja. Kot poezija, ki je pri Špeglovem ustvarjanju nepogrešljiv interpretativni in tudi formalni faktor, so njegove slike posledica zajemanja težje konkretiziranih zaznav in spoznanj. Prav zaradi tega interpretativno odprti naslovi slik funkcionirajo tudi kot subtilno kazalo, ki nas usmerja k umetnikovemu izvornemu konceptu. Besede in slike od nas ne zahtevajo definicij, temveč stik z iniciacijsko točko občutka, ki se lahko navezuje na psiho, odnose, okolje, metaforiko vsakdanjega življenja ali osebne izkušnje. Če sodobno poezijo in njene verze dojemamo kot pomensko koncentrirane fragmente, ki se osredotočajo na prikaz samega jedra prej razpršenih in pripovedno-linearno oblikovanih misli, lahko tudi pričujoče slike ogledujemo na enak način. Gledalec zamegli meje med dvema medijema, ko prehaja med dejanjem gledanja in branja ter s tem vzpostavlja ritem, ritual, ki ga razstava zahteva za vživetje. Od vizualnega vtisa in spontanega čustvenega odziva prehajamo do branja, dojemanja zgoščenega notranjega glasu slike. V končni stopnji dialektike združimo oboje za polno izkušnjo, pogojeno z lastnimi označevalci interpretacije. Podobe vsebujejo gosto in nasičeno vsebino, ki kljub dovršeni komunikaciji na konkretnost le aludira, saj je končna pomenskost tesno povezana s psiho opazovalca. Pri njih je odvržena lupina, prikazane so kot jasni odbleski tega, kar čutimo kot nematerialno resnico v recipročnem komunikacijskem odnosu s snovnim. Moč in nekompromisnost prikaza interakcije barv, odločnih linij in posegov, nakazujeta na nepokorjenost časovni razporeditvi preteklosti, sedanjosti in prihodnosti, prav tako pa se zavrača hierarhičnost percepcije objektov in pojavov. Spajajo se arhetipni elementi in digitalna doba, komentarji vseprisotnih izkušenj in individualnih razumevanj. Vse, kar umetnik čuti kot izrazno prisotno, je v enaki meri povzdignjeno in subvertirano, s čimer doseže enakovrednost in se izkustveno kar najbolj približa avtentičnosti subjektivne resnice človeka.

1 Pickford, Henry and Lambert Zuidervaart, »Theodor W. Adorno«, The Stanford Encyclopedia of Philosophy (zima 2024), Edward N. Zalta & Uri Nodelman.
2 Bourriaud, Nicolas. Postproduction: Culture as Screenplay: How Art Reprograms the World. Lukas & Sternberg, 2002, str. 8.

Sara Nuša Golob Grabner - Savinov likovni salon Žalec