Stojan Špegel

slovensko| english| deutsch

LIKOVNA KRITIKA

Slikar in pesnik Stojan Špegel, ki živi in ustvarja v kraju, kjer igra rudarstvo veliko vlogo, je po prejšnjih slikarskih na naravo vezanih ciklih začel prav tu iskati motive. Najprej je upodabljal rudniške jaške iz Velenja, pozneje pa tudi druge rudniške jaške v Sloveniji. Ker sam živi v industrijskem okolju, se je (sprva v okviru magistrskega študija) odločil tudi za slikanje industrijskih motivov, ker meni, da je treba estetiko črpati iz tega industrijskega motiva in jo vrniti v neki drugi obliki, pregneteni, ter jo prikazati z drugega vidika. Seveda, z določeno distanco. V svojih slikah z industrijskimi motivi sestavlja sporočila z večpomenskimi zgodbami, z deloma povsem realističnimi, deloma pa simbolno abstraktnimi motivi. V nekaterih delih je že navzoče njegovo združevanje geometrijskih in organskih oblik, posegal pa je tudi po simbolno poenostavljenih rešitvah: slikovni prostor je gradil iz večjih pravokotnih, različno obarvanih ploskev v diptihe ali celo triptihe. Predpriprava za slike so računalniški osnutki. Z njimi raziskuje, kakšen je vpliv novih vizualnih praks, ki jih podpira razvoj sodobnih tehnologij na status slikarske podobe. V postopek slikarjevega dela so vključene podobe z interneta, spontani gibi z računalniško miško in podobe, ustvarjene z grafičnimi računalniškimi programi, pri čemer je končni videz likovne podobe unikatno izslikan in mestoma kolažiran na platno. Zbrane motive je Špegel z uporabo programa na ipadu prenesel v oblikovane formate slike, z njimi začel komponirati kompozicije, dodajati, brisati, doslikavati s prsti in jih primerjati v različnih barvah. To mu je uspevalo, ker ta računalniški program omogoča tudi predstavitev oziroma prikaz postopka dopolnjevanja slike s hitro slikovno obdelavo podobe. Prav tako je z računalniškim programom preverjal posamezne triptihe, če je zastavljenost tridelne podobe uravnotežena, če so motivi usklajeni in temu primerja kompozicijo tako vsebinsko kot oblikovno, likovno. Pri tem je uporabil več možnosti, in sicer črno-bele podobe, rentgenske posnetke, dvobarvnost, skratka značilnosti, ki se nanašajo na simboliko, ki jo je hotel vgraditi glede na posamezna obdobja industrijskega razvoja (fotografija, rentgen, dizajn …). Magistra umetnosti Stojana Špegla zanimajo načini pojavljanja slike in njene navzočnosti v medijski sferi, vsebinsko pa vztraja pri determiniranosti področja svojega raziskovanja na dveh ravneh: na likovnem in literarnem. Industrijske motive za ta cikel slik je našel neposredno v svoji okolici, povezani tako s premogovništvom, pri katerem je bil pri delovanju v velenjskem Muzeju premogovništva dnevno navzoč, kot z njegovo širšo bivanjsko okolico. Za naslednji vsebinski cikel slik je uporabil motive, industrijsko proizvedene v Gorenju, umetniško deloma nazorno, deloma simbolično oblikovane v tridelne podobe. Vsaka tridelna podoba, do katere se skoraj praviloma dokoplje prek spleta, je vsebinsko in oblikovno samostojna entiteta, kompozicijsko povezana v triptih pa oblikuje večplastno nadrealistično pripoved. Kar deloma razloži tudi marsikatero pesem v zadnji zbirki Če ne ve, ve, če ve, ne ve, v kateri pravi: Tako ostajaš prepuščen slutenju svetlobe, plastenju razgledov. In prelom na simbolni ravni: Za brušenje skrhanega rezila duše si prvi na brusilni mizi, vendar ne razmaješ zob te mašine, ki škrta in valovi tla (Industrijska suita) Za slikarja in pesnika Stojana Špegla je pomembno, da so njegove zgodbe premišljene, ne pa le ponujene v pogled zaradi pogleda samega. Čeprav se je z industrijsko panogo, ki jo želi izpostaviti, dodobra seznanil – ne le z izdelki, ampak tudi z njihovo zgodovino, reklamnimi plakati in oblikovanjem – njegova dela niso podrejena larpurlartizmu. Smisel njegovih likovnih sporočil je skrit v ozadju, gledalcu se razkrije šele s povezovanjem simbolov vseh delov triptiha. Pri treh večjih triptihih, ki delujejo tudi kot hommage Krki, tovarni zdravil, je obliko zenovsko nadgradil s pomenom in vizijo njenih izdelkov. Pri proučevanju minimalistično čisto oblikovanih izdelkov se je bolj kot na njihovo pojavnost osredinil na njihov pomen. Naslednji cikel slik ni več vezan na konkretno tovarno oziroma industrijski objekt, vsebuje pa posamezne elemente iz industrijskega okolja (led luč, osnova za izstrelitveno rampo za torpeda, orodje, kladivo v rokah delavca …). V zasnovi gre tudi za nadaljevanje triptihov, čeprav je že sama zgradba osrednje podobe tridelna. Slikar lahko podobe dopolni s stranskima kriloma, ali pa tudi ne. Osrednja ženska figura na sliki sijočih barv predstavlja predmete poželenja, zrcalno postavljeni ženski figuri na drugi sliki občutke ujetosti in melanholije, na tretji pa nenavadno gracilni položaj balerine kaže morda objem stiske ali vrtoglavega zapeljevanja, kar vse je odvisno od gledalčevega pogleda in razumevanja teh Špeglovih podob. Slikarska poetika monumentalnih slik niha med (na prvi pogled) vizualno zelo privlačno osrednjo podobo in izbranimi industrijskimi atributi, povezanimi s sodobno tehnologijo. Vsebinsko se slikar vse bolj posveča intimnim zgodbam iz življenja, hrepenenju, pripadnosti, lastnim vizijam, kar oživlja z bolj žareče barvo in svetlobo, namesto hladnega industrijskega atributa pa v center spodnjega dela slike Samo eno srce umesti medicinsko podobo srca. Spontanost je pri ustvarjanju Stojana Špegla še vedno rezultat standardnega postopka pri nastajanju umetniškega dela. Slikanja. Avtorjeve korekture v procesu nastajanja izslikane podobe in napake, ki se prikradejo pri slikarskem ročnem postopku, ostajajo navzoče v končnem izdelku z enako tehtnostjo kot nabor podob iz raznih tehnoloških praks. S takó uresničeno končno izdelano unikatno sliko se je Špegel postavil po robu industrijskim motivom, ki so praviloma ponavljajoče se serije enakih izdelkov. Gledalec mora zdaj le v tihoti razbrati posamične plasti v sliki in iz njihove razbitosti zaznati slikarjevo prikazovanje odsotnosti celostnega pogleda na svet. Zaznamovana pred ogledalom, s prepletenimi mehanizmi, / tihota ugasnjenega spomina vlači poljube iz žarometov noči. (Izplunjeno jedro). V svetu, ki je razdrobljen bolj kot kadarkoli in v katerem ima osrednje mesto podoba, skupaj z emotikoni, sodobnimi hieroglifi, instagramom, kratkimi montažnimi rezi, kadri, oglasi, napisi, mnogi vizualni umetniki danes pospešeno iščejo svoj prostor. Špegel ga je našel v samosvojem likovnem in besednem komentiranju redko upodobljenih industrijskih motivov, v njihovi izslikani estetiki. Ker (kot zapiše v zadnjem verzu pesmi Kantata padanja v nečas) Nič ni tako, kot je videti.

Tatjana Pregl Kobe - Inštitut Jožef Stefan